Popotniški dnevnik družine Bračko

O pripravah in pohajkovanju na dolgih pešpoteh po Ameriki bi lahko človek napisal knjigo, saj je o tem toliko za povedati. To tudi marsikateri pohodnik naredi. A dobre knjige na to temo so nevarne, če lahko to tako imenujem, saj te zvabijo, da se podobne avanture dejansko lotiš tudi sam. Če si k temu nagnjen, kar jaz zagotovo sem. Zato pazim, da jih prebiram ob pravem času in v ne prevelikih količinah. A v njih ne najdeš le navdiha, temveč tudi koristne napotke, ki jih je sicer težko najti. Brez nasvetov pohodnikov, ki so podobno pot že prehodili, se je na dolg pohod skozi divjino, kjer si več dni odrezan od sveta, nespametno podati. Uradne informacije so dokaj skope in takšne, ki te v glavnem opozarjajo na vse mogoče predpise in ukrepe, ki jih je treba upoštevati. Preživetvenih in drugih spretnosti se je treba naučiti, oziroma se v njih izuriti drugje. Sicer ne vem natančno, kakšna pravila veljajo v Kaliforniji, a dvomim, da je tam reševanje s helikopterjem tako žepu prijazno, kot pri nas.

Kakorkoli, knjige ne bom napisal. Pisati o izjemnih doživetjih, ki so te pripravila do solz sreče in solz obupa, skozi pekel in v nebesa, je nehvaležno, saj jih ni mogoče preliti na papir. Sam še v tem trenutku, ko to pišem doma, vonjam arome lisičje-repih borovcev, ki so me tam spremljali. Na stopalih še čutim fin pesek neskončne pešpoti, po kateri sem prehodil več sto tisoč korakov. Ko zaprem oči, še vidim zvezdnato nebo, ob katerem sem se vsak večer zleknil v šotor. Zato spomin na te občutke ohranjam tam, kamor sodi in se od Sierre Nevade poslavljam s fotografijami.

V Sierri Nevadi seveda nisi ves čas popolnoma sam, saj čeznjo poteka tudi Pacific Crest Trail, dobrih 4.200 kilometrov dolga pot čez zahod ZDA, ki jo vsako leto uspešno prehodi kakšnih tisoč pohodnikov. Tisoč pohodnikov letno morda ne zveni veliko, a govora je o 4.200 kilometrov dolgi pešpoti, za katero je potrebnega kakšnega pol leta vsakodnevne hoje čez drn in strn, pri tem premagati kakšnih 150.000 metrov vzpona in s seboj nositi vso opremo in hrano! Nepojmljivo. Vsak dan sem srečal kakšnega pohodnika in se z njimi tudi zaklepetal, saj so Američani, ki jih srečaš v naravi, izjemno dobri sogovorniki. To si drznem zapisati po toliko obiskih ZDA, saj sem govoril z kar nekaj ljudmi v mestih. Razlika med tem, kako se da pogovarjati z ljudmi, ki jih srečaš nekje v naravi, kjer so na oddihu, v primerjavi z ljudmi, ki jih srečaš v mestih, kjer je ponavadi tvoj sogovornik na delovnem mestu, je več kot očitna. V tem oziru Američani niso nič drugačni od drugih in mi je bilo silno prijetno klepetati z njimi. Seveda s tistimi, s katerimi smo prišli dlje od: “Hey, how are you?”.

Omenil sem, da sem v nahrbtniku naenkrat nesel več kot 30.000 kalorij ali 40 obrokov. Tudi to zveni nepojmljivo, a ne?

Načrtovati porabo kalorij na večdnevnem pohodu in si znati ustrezno pripraviti pravšnjo količino hrane, ki jo potrebuješ in si jo hkrati zmožen nositi, je izjemno zahtevno. Po mojih izkušnjah, ki sem prehodil dobršen del slovenskih gora, to ni nekaj, s čemer se pohodnik v slovenskem prostoru sreča. Razen izjemoma, saj so v slovenskem gorskem svetu povsod koče in do najbližje trgovine menda ni nikoli dlje kot dan hoje. Sam sem se prvič srečal s zahtevnim logističnim podvigom priprave in nošenjem hrane za en teden ali več, ko sem se odpravil peš čez Velebit.

V Sierri Nevadi so bile tudi kar se hrane tiče, razmere neprimerljivo zahtevnejše. Hrane na pešpoti ni in se je ponjo treba spustiti do nižin ali si naročiti dostavo v katero od koč, ki so tudi kakšen teden dni hoje oddaljene ena od druge. Zato kaj drugega, kot da si skrbno izdelaš načrt poti in izračunaš, koliko energije boš potreboval od ene do druge točke, kjer si je mogoče hrano priskrbeti, ni. A ker to seveda še ni dovolj, je Sierra Nevada domovanje črnega medveda, kar dodatno zaplete vse skupaj. Medvede privlači vonj po hrani, zato bojda ponoči, ko utrujeni pohodniki počivajo, radi pritacajo k šotorom in iščejo kaj za pod zob. Zato je obvezna uporaba kanistra za hrano z varnostnim zapiralom. Vanj je treba tako čez dan, kot čez noč, shraniti ne le hrano, temveč tudi kozmetiko. V posodo velikosti 11 litrov!

Razen teže, saj je bilo treba vso hrano vse dni nositi na hrbtu, s hrano nisem imel prav nobenih težav. Na srečo sem skrbno prebral nasvete in si pripravil takšno hrano, ki sem jo lahko sploh spakiral v tako majhno posodo in je bila hkrati dovolj kalorična. Predvsem pa pestra in okusna. Saj je v meni preveč jedca, da bi se v še tako zahtevnih razmerah zadovoljil z enoličnimi in neokusnimi obroki. Če si po celodnevni hoji ne zaslužiš slastnega obroka, potem res ne vem, kdaj si ga. V teh razmerah je prav vsaka malenkost, ki te razveseli, kar slasten grižljaj nedvomno je, silno pomembna za ohranjanje pozitivne miselnosti.

A ko se pohodnik vrne z gora nazaj v civilizacijo, si privošči vse, česar mu je v divjini primanjkovalo.

Opevana Kalifornija je brez kakršnegakoli dvoma magnet, ki privlači z neustavljivo močjo. Takorekoč vsakogar. Od zlatokopov, glasbenikov, filmarjev, inovatorjev Silicijeve doline, ljubiteljev sonca in do tistih, ki jih privlači želja po bogastvu. Če bi bila Kalifornija samostojna država, bi bila med prvimi petimi velesilami na svetu. Nedvomno gre za izjemen košček našega planeta, ki nudi nekaj za marsikoga, tudi za brezdomce, s čemer zaseda še eno prvo mesto v ZDA. A v kontekstu naših potovanj nisem prepričan, da si Kalifornija zasluži posebno mesto. Morda sem pri izbiri destinacij izbirčen, a to pripisujem temu, da sem jih obiskal že takšno število, da si to lahko privoščim. Da si lahko privoščim, da tudi največjim in najbolj splošno prepoznanim “must-see” znamenitostim pokažem hrbet ter svoj čas namenim le tistim, za katere sam presodim, da bodo prave zame. Zaradi tega sem na obeh obiskih Kalifornije izpustil tako Los Angeles, kot tudi San Francisco in raje ves čas, ki sem ga lahko, namenil naravnim lepotam Sierre Nevade. Za slednjo bi vsekakor rekel, da si zasluži posebno mesto v naši popotniški zbirki, saj si od vseh kotičkov zemlje, ki sem jih obiskal sam, želim Sabrino pripeljati najbolj prav sem. Glede na to, kolikokrat sem te lepote omenil, bom poskusil več povedati s fotografijami, saj bojda te povedo več, kot besede.

Na najvišjem vrhu celinskih ZDA! 4421 metrov (14.505 čevljev v lokalni merski enoti) visok Mount Whitney.

Pohajkoval sem po gorovju Sierra Nevada v Kaliforniji. Pohod sem začel tako, kot se mi zdi pri podobnih podvigih v gorah najbolje, na najtežjem delu (po metodi najprej pojej živo žabo). Če na začetku ne zmorem premagati najtežje preizkušnje, ki jo na celotni poti lahko pričakujem, je bolje, da se obrnem že kar na samem začetku. Vsekakor bolje, kot da se mi zatakne nekje na sredi poti, v divjini, kjer niti pomoči ne morem poklicati. A zame se je vzpon na najvišji vrh celinskih ZDA izkazal za menda edini podvig na tem pohodu, ki je bil lažji, kot sem pričakoval. Čisto vse, kar je temu sledilo, je bilo v glavnem težje. Nikakor pa vzpona na Mount Whitney ne gre podcenjevati; več kot dve tretjini poskusov vzponov je namreč neuspešnih. Zato sem pristopil z dobro mero strahospoštovanja in s scenarijem v primeru neuspeha. Jasno, saj brez tega se v resne gore sploh ne bi smeli odpraviti. Za najtežji del vzpona se je izkazalo dihanje, saj gre za višino 4421 metrov, kjer je le 57 odstotkov kisika, kar je precej manj, kot v zraku, ki ga dihamo sicer. A na srečo je to zame pomenilo zgolj to, da sem moral v gibanje vložiti precej več napora, s čemer nisem imel resnih težav. Že zdavnaj sem se (seveda na lastnih napakah) naučil, da je fizična pripravljenost najmanj, kar lahko narediš pred tovrstnimi podvigi in hkrati največ pripomore k uspešni realizaciji. Bolj sem se bal višinske bolezni, saj zanjo nikoli ni mogoče z gotovostjo vedeti ali se bo pojavila ali ne, ne glede na to, kako dobro si pripravljen. Višinska bolezen se me tokrat na srečo ni dotaknila, a hlastanje za redkim zrakom in sopihanje je trajalo vse dni pohoda. Ne le ob hoji navkreber, na višini nad 3500 metrov sem se zadihal ob vsakem intenzivnejšem gibu, da tako rečem. Morda se bolj izkušeni redkemu kisiku privadijo, a meni ni uspelo in me je to dan za dnem bolj izčrpavalo, kot karkoli. Zato sem vsak popoldan cele ure posedal ob šotoru in čez noč spal, koliko sem le mogel, da sem bil naslednje jutro vedno znova telesno pri močeh za nadaljevanje poti.

Guitar lake na 3500 metrih, kjer sem kampiral pred vzponom na Mt. Whitney.

Proti vrhu.

Zavetišče pod vrhom.

Popolni razgledi z vrha Amerike na vse strani neba.

Amerika je sanjska dežela. V to sem prepričan. Pravzaprav to vem, saj so se mi tam uresničile sanje. Moje sanje, ne sanje kogarkoli drugega. Seveda ne sanje o bogastvu ali slavi, teh na srečo nimam, temveč sanje o doživljanju lepot, ki jih nudi ta izjemno bogata dežela. Bogata z naravnimi lepotami, ki jih ni mogoče najti nikjer drugje na svetu. Pri tem bogastvu je najlepše to, da ga za razliko od nekaterih bogastev druge vrste, dobrodušno delijo z vsakomer. Sanjske lepote Amerike je mogoče videti v več kot 400 narodnih parkih, posejanih po celini in otokih, ki so del ZDA. Pregovorno je vse v Ameriki veliko, zato imajo tudi narodne parke, ki so večji od Slovenije. Te letno obišče 330 milijonov obiskovalcev. Po eni strani nepredstavljivo veliko, po drugi pa povsem razumljivo, da lepote, ki jih je mogoče videti v narodnih parkih širom dežele, pritegnejo množice. Tudi mene so. Obiskal sem jih vsaj deset v treh zveznih državah. Nekatere peš, druge s kolesom in tretje z avtomobilom. Obisk z avtomobilom je seveda daleč najpreprostejši, saj gre za velike razdalje, ki jih je treba premagati. Ne le od enega do drugega parka, ampak tudi znotraj enega samega parka je brez avtomobila ali druge oblike motoriziranega prevoza, težko potovati. Res pa je tudi, da sem se podal s kolesom v impozantni Grand Canyon, kar je bilo nekaj izjemnega. A lepote iz mojih sanj so tiste vrste, ki jih je mogoče najbolje občudovati peš. Ko sem te kraje prvič obiskal, sem po enodnevnem pohodu po narodnem parku Yosemite zapisal:“Del poti sem prehodil po pešpoti Johna Muira, ki slovi kot ena najstarejših in najbolj spektakularnih pešpoti v Ameriki. Tudi pešpot Pacific Crest Trail ali krajše PCT, dolga 4300 kilometrov, gre skozi te kraje. Tukaj me je močno stisnilo pri srcu, ker nisem eden trpečih srečnežev – thru-hikerjev, ki sem jih videl, kako z velikimi nahrbtniki premagujejo dolge razdalje na tej veličastni pešpoti. Četudi je bil moj pohod relativno kratek, je bil zame eden najlepših, na katerem sem bil v življenju.” Na konec objave sem zapisal “Sem se še vrnem.”

In sem se. Tokrat kot pohodnik – trpeči srečnež.

Biti pohodnik v ameriškem narodnem parku je povsem drugače, kot biti pohodnik v slovenskem narodnem parku. Razen same hoje, se razume. Logistične priprave so menda nalašč tako zapletene, da če nimaš potrpljenja in vzdržljivosti, da se prebiješ skozi papirologijo in logistiko, nimaš kot pohodnik v ameriški divjini kaj iskati. Je že tako z razlogom. Za te priprave, na podlagi katerih sem pridobil potrebne dovolilnice in uspešno opravil preizkus za California Camp Fire Permit, sem potreboval več kot pol leta. O teh pripravah so napisani celi priročniki. Za ilustracijo: neko pešpot je mogoče začeti na eni od dvajsetih vstopnih točk, ki ležijo v štirih različnih narodnih parkih, od katerih ima vsak drugačen sistem izdaje dovoljenj in drugačno dnevno kvoto pohodnikov. Dan vstopa na pešpot je treba natančno izbrati, a za različne vstopne točke v različnih obdobjih, tudi do pol leta vnaprej. Prosta mesta se zapolnijo v nekaj minutah. Če želiš s pohodom začeti 1. julija, moraš rezervacijo narediti v prvih minutah 1. januarja. O tem, če si bil za rezervacijo izžreban, te obvestijo šele čez nekaj dni. Takoj, ko ti uspe dobiti dovoljenje za vstop na pešpot, na katero je treba vstopiti natanko na dan, ki ga imaš na dovolilnici, se moraš lotiti rezervacij prenočitev in prevoza, kar je prav tako silno zapleteno. To je povzeto le na grobo, v resnici je pravcata logistična nočna mora. Zato sem se trudil biti pri pripravah zelo natančen, da ne bi česar spregledal, saj bi me najmanjša napaka lahko stala tega, da bi po polletnih pripravah in prepotovanega pol sveta, načrtovan pohod padel v vodo. Povrhu se z ameriško regulativo na nobenem področju ni za hecat in balkanski pristop, v smislu, saj se bomo že nekako zmenili, če katerega papirja ne bi imel, v Ameriki odpove na celi črti.

Potem, ko se enkrat odločiš, na katero od pešpoti se boš podal in pridobiš vsa potrebna dovoljenja in rezervacije, se začnejo logistične priprave za samo pot. Pot namreč poteka po divjini, kjer ni koč in cest, zato je treba biti popolnoma samooskrben (in samozadosten, a to je druga zgodba). Kje boš spal? Koliko boš dnevno prehodil? Kaj in koliko boš dnevno pojedel ter kako boš sploh prišel do hrane? Kje boš prišel do vode, bo čista, kako jo boš naredil pitno? Kje in kako se boš umival? Katero opremo zares potrebuješ, da ne bo nahrbtnik pretežek? Za koliko dni hrane lahko nosiš naenkrat? Že samo to, da si izračunaš obroke, ki jih potrebuješ vsak dan za tak pohod, zahteva skrbno raziskovanje. Na kratko: ocenil sem, da bom dnevno porabil vsaj 4.000 kalorij. Te je seveda treba ustrezno nadomestiti. A obroki morajo biti ne le raznoliki, okusni, trajni, hranljivi in kalorični, ampak mora biti hrana, ki jo nosiš s seboj v nahrbtniku predvsem lahka. Mislim, da sem v nahrbtniku naenkrat nesel več kot 30.000 kalorij ali 40 obrokov!

Vsako področje temeljitih priprav bi lahko tukaj razdelal do podrobnosti, saj sem se moral resnično dobro pripraviti. Čeprav morda logistične priprave, nekomu ki tole bere, niso tako zanimive, sem z njimi želel poudariti, da je šlo, iz vidika priprav, za najzahtevnejše potovanje, ki sem se ga v življenju lotil.